Noč na zemlji

Zadnjič sem se navduševal nad hudo visokimi ocenami za novi Pixarjev animirani film WALL-E. Ampak čisto zares - to ni nič v primerjavi z

The Dark knight. Slin, slin.

Vir&slika: imdb

 

Ko smo se zadnje dni vozili po Italiji, sem v avtu precej forsiral Metric. Po tem ko jih nekaj časa nisem nič kaj poslušal, sem namreč že malo pozabil kako magical je kombinacija skrajno kanadskega eksperimentalnega popa Emily Haines in Jamesa Shawa. Spodaj je posnetek iz Hey play this; myspace oddaje, kjer gledalci pošiljajo requeste za komade z dopisi, nato pa band nekatere zaigra, skratka - interactive shit. Noro simpatična grupa muzičarjev, tako da jih je same po sebi užitek gledati, pa še vedno me je zanimalo, kako zveni Hustle rose v živo.

I want a new album!

Vir: youtube

Slika: washingtonian

 

Daytrotter je še ena superkul spletna glasbena zakladnica alternativnih rock štiklov, v glavnem prihajajočih iz Amerike. Njihov koncept je sila preprost: ne prodajajo delijo že slišane glasbe, ampak povabijo izvajalce v studio, kjer ti ustvarijo unikaten zvočni izdelek, pri tem pa jih menda spodbujajo k čimbolj izvirnemu odštekanemu performansu. Med bendi, ki so se ustavili pri njih in posneli po približno štiri skladbe so tudi Tapes ‘n tapes, The National, Yeasayer, Asobi seksu, of Montreal, Sunset rubdown, Minus the bear, Death cab for cutie, Menomena, Cold war kids, … and you will know us by the trail of dead, Cursive, Bonnie Prince Billy in številni drugi. Posnetki so sila kvalitetni, vsa snemanja pa so opremljena z opisi in komentarji, ponekod tudi intervijuji. Zares priporočam obisk vsem ljubiteljem eksperimentalne in malo manj eksperimentalne rock glasbe.

Vir: daytrotter

Slika: electricityandlust

 

Eden najbolj kul kitaristov ameriške skupine The Strokes, Albert Hammond, jr., je izdal svoj drugi solo album. Prvi, Yours to keep, je bil neke vrste B-sides collection Strokes, vsaj po njegovih besedah, ker je vseboval komade, ki naj ne bi bili sprejeti s strani benda. Jaz se strinjam z ostalimi člani, da pesmi niso spadale na kak njihov album, pa ne ker bi bile preslabe, enostavno so drugačne od njihovega materiala. Najlažje bi jih, pa ne vem zakaj, opisal z naslovom uvodnega komada: Cartoon music for superheros.

No, drugi, Como te Llama?, je definitivno še korak naprej, pa čeprav se mu še nisem preveč posvetil. Vmes je slišati celo nekaj Dylanastega folkanja in ogromno nevmesnih glasnih kitarskih vložkov. Kul, v glavnem. Malce me je edino razočaral v intervijuju za TLOBF, pa nič zato:

“Q: What are your thoughts on the decrease in sales of physical records (CDs / vinyl etc), and the problems being faced by some record labels? Do you think D.I.Y. is going to be the way to go in the future? Would you, with your solo stuff, or with The Strokes, ever consider “doing a Radiohead” and releasing your music for free on the internet? A: Can’t wrap my head around how I would begin to write down all my thoughts on this question. One day I’ll let you know. “

Druga najbolj šokantna stvar danes pa je bila tole:

Nov animiran celovečerec Pixarja WALL-E je po 8071 klikih na imdbju na 6. mestu najboljših filmov vseh časov. Vem, da tega mesta ne bo obdržal, ampak kljub temu, da sem imel res visoka pričakovanja od njega, je to WOW! Hell of a ride, surely!

Vir: TLOBF

Sliki: pitchfork, imdb

 

Precej zabavno - spodnji video sem v zadnjem mescu videl obakrat, ko sem prižgal tv; seveda na angleški različici MTV2. In obakrat se je vrtel v sklopu sparkling (ali nekaj podobnega :P) new music. Kar je po svoje škoda, ker bi pričakoval, da bo v enem mesecu prišel ven kak nov sparkling komad s kul videospotom, ampak nič za to, ker Hummingbird je res zakon štikel. Zelo Vampire weekendovsko privlačna zgradba komada z nekaj absolutno adorable prijemi na vseh treh inštrumentih in pa dvema zakon vokalnima breakoma. In čeprav je cel album Red, yellow & blue super poslušljiv, s kupom enkratnih momentov in vrhunsko produkcijo, ki je zaokrožila vsestranski vokalno-inštrumentalni talent tega kanadskega (what else?!) tria, je Hummingbird tisti komad, ki izstopa dancefloorkillerskem smislu, kot je včasih tisti speven od Arctic monkeys.

Born ruffians so zelo zelo kul.

 

Včeraj sem pogledal Bekmambetov Wanted - in to v kinu. Kar je precejšen big deal zame, ker res nerad hodim tja. V bistvu sem zaradi kvalitetnega mačka želel pogledati nekaj sproščujočega, po možnosti kako glasno akcijsko zadevo, po možnosti kaj v zvezi s stripi. In ker se trenutno v Koloseju sučeta kar dva taka filma, res ne bi smel imeti težav z zadovoljitvijo mojih potreb. Ampak preden sem se brezglavo podal tja, sem počekiral še ostalo ponudbo in naletel na privlačen komentar enega od gledalcev Wanted, ki je na imdbju zatrjeval, da je film tako groundbraking akcija, kot je bila nazadnje The Matrix. Normalno temu nisem nasedel, ampak že samo dejstvo, da se je to nekomu zazdelo, ne more pomeniti nič slabega. Izkazalo se je, da je film, kar se tiče kamere in montaže, res zanimiv in ob par prizorih ostaneš speachless, kar pa nedvomno ni dovolj, da bi se s tem odkupil za bedasto nedodelano zgodbo in poceni dialoge. Še najboljša v njem je simpatična Jolie, katere lik se v filmu poslovi na skrajno kul način, tak, da je že zaradi njega morda vreden ogleda. Drugače pa;

. Marianne Pearl biografskem A mighty heart.

. Lisa Rowe v tragičnem Girl, interrupted.

. Gia Marie Carangi v biografskem (#2) Gia.

. Franky v futurističnem Sky captain and the world of tomorrow.

. Amelia Donaghy v misterioznem The Bone collector.

Slike: collider, celebvids, radiofree, aol, the greenhouse effect

 

1. “Bands we like in New York, that we’ve played with, are Suckers, Dirty projectors, MGMT, Lights… we haven’t played with them in a little wild. / We played with Grizly bear.“

2. “I think everybody got bored with the whole… Strokes-kind-of sound. Now I think all the music is very vocal oriented. / We always wanted to make super vocal music and seems like a lot of people had a similar idea. And we got excited about singing again, and not singing through a … you know… an amplifier, like, a trebly amplifier and playing disco beats.”

To med drugim povedo člani all-american eksperimentalnega psihadeličnega rock kvarteta Yeasayer, ki so v zadnjem času konstantno predmet dobrih kritik throughout the web, v intervijuju za NOISE.TV. Call me pitchfucked, but I agree. Ne da bi za trenutek želel aplicirati, da me bendi kot so The Strokes, Franz Ferdinand ali Interpol ne navdušujejo več ali da sem se jih prenaposlušal, ampak omenjeni trije danes definitivno ne vozijo alternativne indie rock scene. Podobno kot je ne vozi Stephen Malkmus ali Morrissey ali Ian Curtis.

Zdi se mi, da se splošna populacija zaveda, da je rokenrol v zadnjih petih letih prevzel del mainstreama, kot ga je nazadnje v začetku devetdesetih s Seatleskim grunge gibanjem. Rokenrol je bil v začetku novega tisočletja the next big thing, bil je in, bil je kul. Večina ljudi je seveda zmotno prepričanih, da je vse skupaj plod Angležev, a kot vedno ponavadi, se je tudi tokrat začelo v Ameriki. Is this it in White blood cells sta dva ključna albuma, ki sta se na podlagi ogromnega ameriškega lo-fi undergrounda devetdesetih uspela prebiti na komercialne radijske in teve postaje. In kot vedno ponavadi, se je ta preboj zgodil v Evropi. Najbolj so jih zaštekali Britanci in na Otoku se je pojavilo morje bendov ala The Libertines, ki so kar naenkrat dobili ogromno medijske pozornosti.

Ob poplavi garažnega zvoka se je tam okoli dvatisočtretjega pojavila naslednja kul stvar. Kot je po norih sedemdesetih s punkom sledil hladen tuš z depresivnim post-punkom, so tokrat podobno na račun uživaškega in fuck everything lifestylea vzklile skupine s počasnejšimi ritmi in temačnejšimi vsebinami. Turn on the bright lights njujorških Interpol je naslednji mejnik, ki je poskrbel, da so se čez leto ali dve na drugi strani Atlantika popularizirali zvoki Bloc party ali Editors, hkrati pa so s čistejšo produkcijo pomembno vplivali na hype Franz Ferdinand in kasneje The Killers. Sočasno so vse večji del indie rokerjev privabljali country-rock bendi z The National na čelu, ki so združevali catchy interpolovske ritme s Silver jewsovskim post-americana konceptom. In ravno ti izvajalci so, ob celotni kanadski indie rnr/post rock sceni s Spencerjem Krugom (Wolf parade, Sunset rubdown) in Toronto-based Arts&crafts bendi (Broken social scene, Metric, …), pa ob ostankih legendarne Elephant 6 založbe (of Montreal, The Apples in the stereo), v največji meri krivi za to, kar danes vozi sceno.

Yeasayer so z mešanico orientalskih melodij in ameriškega eksperimentalnega folka na prvencu All hour cymbals nedvomno izdali enega najboljših in najzanimivejših albumov zadnjega časa, kar jih postavlja ob bok že uveljavljenim Grizly bear, Animal collective ali Wolf parade. In čeprav ti bendi najverjetneje nikoli ne bodo komercialni hiti, so tisti, ki si danes pridobivajo kulten status in najbolje definirajo trenutno razvijajočo se alternativno indie rock glasbo, kot so to daljnega 2001. počeli The Strokes.

Na spodnjem videu je performans komada 2080, ki je hkrati prvi singl iz omenjenega albuma, priporočam pa tudi ogled nastopa na enem od delov Don’t look down.

Slika: sendmedeadflowers

 

Švedska indie založba Labrador, ki je med drugimi dom Suburban kids with biblical names in Radio dept., je izdala free-to-download kompilacijo Labrador summer sampler 2008, na kateri najdemo 30 pesmi, ki bi se naj prijetno skladale s sončnimi dnevi in chilloutu ob prijetno hladnem morju. Sam sem sicer najbolj navdušen nad švedskim twee popom in sorodnim post-Cardigans melodičnim rokenrolom, v tej zbirki pa poleg tega najdemo tudi nekaj trših in manj cherry-oh komadov, ki so nedvomno vredni poskusa poslušanja. Ker se je založbi sesul server, so v pravem indie spirit prosili vse zainteresirane, naj si kompilacijo poiščejo kar preko torrent servisa na Piratebayu.

“Our server broke down, so please download the summer sampler from PirateBay instead. http://thepiratebay.org/tor/4257645/LabradorSummerSampler

Sorry about the problem.

Have a good summer! /Labrador”

Way to go, fellas!

Vir & slika: The line of best fit

 

Nemška založba Rockbuch bo izvedla zanimiv projekt po imenu Indie travel guide. Kot konkurenca klasičnim potovalnim vodnikom, bo le-ta spisan s strani znanih svetovnih indie glasbenikov, ki bodo v njem razkrili najljubše destinacije v domačem kraju. Tako boste lahko obiskali New York, kot ga doživljata Albert Hammond, jr. ali Adam Green, če pa vas po nesreči zanese v Austin, Texas, in se naveličate razgledanosti domačinov [*link do tistega smešnega videa nekega Avstralca, ki se dela, da je premier, in izprašuje domačine, ki ne vedo, kje je Irak in podobno, needed], lahko obiščete lokale, v katerih se zadržuje Conrad Keely.

Seznam nekaterih sodelujočih in mesta, za katera bodo pisali prispevke:

1. … And You Will Know Us by the Trail of Dead (Conrad Keely) - Austin, TX
2. Architecture in Helsinki (Cameron Bird, Kellie Sutherland) - Melbourne, Australia
3. Art Brut (Eddie Argos, Jasper Future) - Bournemouth and Poole, England

4. Ash (Tim Wheeler) - New York, NY

5. Centro-Matic (Scott Danbom) - Denton, TX

6. Charlatans (Tim Burgess, Mark Collins) - Manchester, England
7. Dresden Dolls (Amanda Palmer, Brian Viglione) - Boston, MA
8. Duke Spirit (Daniel Higgins)- London, England
9. Duke Spirit (Liela Moss) - Cheltenham, England
10. Duke Spirit (Toby Butler) - North London, England
11. Editors (Chris Urbanowicz) - Nottingham, England

12. Editors (Russell Leetch) - Birmingham, England

13. Figurines (Kristian Volden) - Copenhagen, Denmark

14. Gossip (Beth Ditto) - Portland, OR
15. Adam Green - New York, NY
16. Hot Hot Heat (Steve Bays) - Vancouver, British Columbia
17. Idlewild (Roddy Woomble) - Edinburgh, Scotland
18. Kaiser Chiefs (Peanut) - Leeds, England
19. Kooks (Hugh Harris) - Brighton, England
20. Sondre Lerche - Bergen, Norway
21. Maritime (Davey von Bohlen, Dan Hinz, Dan Didier, Justin Klug) - Milwaukee, WI
22. Maximo Park (Paul Smith, Lukas Woller) - Newcastle, England
23. Malcolm Middleton - Falkirk, Scotland
24. Nada Surf (Matthew Caws) - New York, NY
25. Pipettes (Gwenno) - Brighton, England and Cardiff, Wales
26. Rapture (Vito Roccoforte) - New York, NY
27. Razorlight (Björn Agren) - Lidköping, Sweden
28. Rogue Wave (Gram LeBron) - San Francisco, CA
29. Rogue Wave (Patrick Spurgeon) - Oakland, CA
30. Serena Maneesh (Emil Nikolaisen) - (Oslo, Norway)
31. Shout out Louds (Adam Olenius, Bebban Stenborg) - Stockholm, Sweden
32. Snow Patrol (Tom Simpson) - Glasgow, Scotland
33. Sonic Youth (Steve Shelley) New York, NY and Hoboken, NJ
34. Stars (Evan Cranley) - Montreal, Quebec
35. Strokes (Albert Hammond Jr.) - New York, NY
36. Swayback (Eric Halborg) - Denver, CO 37.Teenage Fanclub (Norman Blake) - Glasgow, Scotland
37. Tokyo Police Club (Dave, Josh, Greg, and Graham) - Toronto, Ontario
38. Voxtrot (Ramesh Srivastava) - Austin, TX

Slika: ac-images

Vir: pitchfork

 

… takole zjutraj. Ura še ni deset, jaz pa že dobre tri ure pokonci. Zdi se mi, da telesu ni jasno, kaj naj samo s sabo v tako vertikalni pozi. In ponovno sem ugotovil tri stvari:

1. Zjutraj je bolj hladno. In nasploh je bolj prijeten zrak. Še bolj prijeten kot pozno proti večeru, pa še muhe in komarji ne sledijo svetlobi in ti zato ni treba zapraviti pol ure, da jih z lučjo v sosednji sobi spraviš izpred ekrana.

2. Samo ena doza kave ob tako zgodnji uri je pravzaprav pointless. Ko sem prigonil do faksa sem bil ravno nazaj v tistem half-awake-half-asleep stanju, ko pričakuješ, da boš moral zdaj zdaj utišati alarm na mobitelu in vklopiti dremež. Šestič.

3. Če bi me poslali v nek nenavaden prostor/čas, kjer bi bila ura vedno med 6.45 in 10.08, in bi s sabo lahko vzel SAMO EN glasbeni album, ki ni ravno kaka kompilacija dvanajstih 80min cdjev, bi zagotovo vzel Either/or Elliotta Smitha. Ampak to res samo hipotetično, če bi prišlo do takšnega skrajnega primera, ko bi bil res prisiljen vzeti SAMO EN album. Drugače bi jih vzel več. ^-^

edit: Dodajam še en ne-tako-simpatičen Add fail Universal-a:

Slika: pretty-kiwi