1. “Bands we like in New York, that we’ve played with, are Suckers, Dirty projectors, MGMT, Lightswe haven’t played with them in a little wild. / We played with Grizly bear.

  2. “I think everybody got bored with the whole… Strokes-kind-of sound. Now I think all the music is very vocal oriented. / We always wanted to make super vocal music and seems like a lot of people had a similar idea. And we got excited about singing again, and not singing through a … you know… an amplifier, like, a trebly amplifier and playing disco beats.”

To med drugim povedo člani all-american eksperimentalnega psihadeličnega rock kvarteta Yeasayer, ki so v zadnjem času konstantno predmet dobrih kritik throughout the web, v intervijuju za NOISE.TV. Call me pitchfucked, but I agree. Ne da bi za trenutek želel aplicirati, da me bendi kot so The Strokes, Franz Ferdinand ali Interpol ne navdušujejo več ali da sem se jih prenaposlušal, ampak omenjeni trije danes definitivno ne vozijo alternativne indie rock scene. Podobno kot je ne vozi Stephen Malkmus ali Morrissey ali Ian Curtis.

Zdi se mi, da se splošna populacija zaveda, da je rokenrol v zadnjih petih letih prevzel del mainstreama, kot ga je nazadnje v začetku devetdesetih s Seatleskim grunge gibanjem. Rokenrol je bil v začetku novega tisočletja the next big thing, bil je in, bil je kul. Večina ljudi je seveda zmotno prepričanih, da je vse skupaj plod Angležev, a kot vedno ponavadi, se je tudi tokrat začelo v Ameriki. Is this it in White blood cells sta dva ključna albuma, ki sta se na podlagi ogromnega ameriškega lo-fi undergrounda devetdesetih uspela prebiti na komercialne radijske in teve postaje. In kot vedno ponavadi, se je ta preboj zgodil v Evropi. Najbolj so jih zaštekali Britanci in na Otoku se je pojavilo morje bendov ala The Libertines, ki so kar naenkrat dobili ogromno medijske pozornosti.

Ob poplavi garažnega zvoka se je tam okoli dvatisočtretjega pojavila naslednja kul stvar. Kot je po norih sedemdesetih s punkom sledil hladen tuš z depresivnim post-punkom, so tokrat podobno na račun uživaškega in fuck everything lifestylea vzklile skupine s počasnejšimi ritmi in temačnejšimi vsebinami. Turn on the bright lights njujorških Interpol je naslednji mejnik, ki je poskrbel, da so se čez leto ali dve na drugi strani Atlantika popularizirali zvoki Bloc party ali Editors, hkrati pa so s čistejšo produkcijo pomembno vplivali na hype Franz Ferdinand in kasneje The Killers. Sočasno so vse večji del indie rokerjev privabljali country-rock bendi z The National na čelu, ki so združevali catchy interpolovske ritme s Silver jewsovskim post-americana konceptom. In ravno ti izvajalci so, ob celotni kanadski indie rnr/post rock sceni s Spencerjem Krugom (Wolf parade, Sunset rubdown) in Toronto-based Arts&crafts bendi (Broken social scene, Metric, …), pa ob ostankih legendarne Elephant 6 založbe (of Montreal, The Apples in the stereo), v največji meri krivi za to, kar danes vozi sceno.

Yeasayer so z mešanico orientalskih melodij in ameriškega eksperimentalnega folka na prvencu All hour cymbals nedvomno izdali enega najboljših in najzanimivejših albumov zadnjega časa, kar jih postavlja ob bok že uveljavljenim Grizly bear, Animal collective ali Wolf parade. In čeprav ti bendi najverjetneje nikoli ne bodo komercialni hiti, so tisti, ki si danes pridobivajo kulten status in najbolje definirajo trenutno razvijajočo se alternativno indie rock glasbo, kot so to daljnega 2001. počeli The Strokes.

Na spodnjem videu je performans komada 2080, ki je hkrati prvi singl iz omenjenega albuma, priporočam pa tudi ogled nastopa na enem od delov Don’t look down.

Slika: sendmedeadflowers

 

2 odgovorov na “What’s the future of rock’n'roll? oziroma Yeasayer in album All hour cymbals.”

  1. holo pravi:

    V veliki meri se strinjam s tabo. No, ne (še) glede Yeasayer, ker oni me še čakajo :) Ampak glede preposlušanosti zaradi zasičenosti z bendi tipa FF, Strokes, Libertines. Saj Babyshambles, na primer, korektno nadaljujejo dediščino slednjih, in dobremu komadu, kakor jih Doherty pač piše, se še nikoli nisem mogel (niti hotel) odreči. Ampak ko pa ugotoviš, da 90% britpoprock scene zveni popolnoma identično, pa seveda začneš iskati alternative. Jaz bi tvojim dodal še (guess what) Okkervil River, pa seveda kompletno Saddle Creek “sceno” iz Omahe, ker so res kolektiv in DIY in vse to. Moram pa priznati, da mi vse, kar gre preveč proti “weirdo” varianti, se pravi tudi npr. Animal Colletive, noče prav potegniti, ker mi izpade preveč na silo “alter” oziroma res prikrojeno za pitchforkovsko publiko, ki komaj čaka, da spozna nov, čim bolj “odtrgan” bend. Kot že rečeno: najprej dobri komadi, potem vse ostalo :D

  2. Zoran pravi:

    hehe zanimiv post, se pa v mnogih stvareh ne strinjam najbolj :) yeasayer pa tudi sam še nisem mnogo poslušal, samo en fajn komad na eni kompilaciji, si bom pa vzel čas enkrat.

Komentiraj