Noč na zemlji

Že cel dan in dve uri je nov album of Montreal, Skeletal lamping, na what.cd - jaz sem opazil prek evchee. Komaj čakam, da v ponedeljek vsi kritiki (ob nedeljah delajo?) popizdijo in do potankosti analizirajo to krajo (ali pač dober ad) - album uradno izide šele čez dober mesec.

Prvo poslušanje je precej kul. Fajni hissingfaunasti robomovei in takoj opažene dobre forice v besedilih. Damn… he’s good

Vir: Where is my mind?

Slika: lullabyes

 

Kot je danes praktično vsak spletni glasbeni webzine po mojem okusu poročal, bodo jutri, to je enaindvajsetega, angleški Bloc party izdali nov, tretji album Intimacy. Izid je, kot se pač spodobi za tako kul band, sprva samo digitalen. Se pravi; na njihovi spletni strani boste lahko za 5 funtov zlovdali album, če pa ga naročite v klasični, oprijemljivi CD obliki vnaprej (izid tega je napovedan za 27. oktober, vseboval pa bo nekaj dodatnih komadov), dobite mp3je gratis. Zgleda, da je kolektiv, predvsem pa njihovo založbo, izučila neprijetna situacija ob izdaji prejšnjega albuma, A weekend in the city, ko je leak krožil po medmrežju že mesece pred uradnim releaseom.

Kakorkoli že, take ideje pozdravljam (pa čeprav je bila tista plačaj-kolikor-želiš od Radiohead še bolj simpatična). Album je opisan kot “wildly experimental, while other tracks are allegedly set to sound like more “classic” Bloc Party“, kar glede na prvi singl Mercury, kar ustreza, bi rekel.

Koncertnih datumov za celinsko Evropo zaenkrat še ni, a tokrat Bloc party enostavno ne gre zamuditi. Upam le, da ne pridejo sem pred decembrom, ker je jesen že vsepreveč zapolnjena z obiski Dunaja in Zagreba.

Vir: hypeful

Slika:  Ca Va Cool

 

Ja, z vejico na koncu naslova. Le najbolj kul psihadelični-a-capella-post-rock-eksperimentalni-post-punk-electro-jazz-art-rock band na svetu si privošči takšno potezo. Po dveh mojstovinah, Desperate youth, blood thristy babes in Return to Cookie mountain, bosta Tunde Adebimpe in David Sitek, oba vsestranska umetnika (Adebimpe je drugače šolan vizualni artist, animira glasbene videe in je slikar, Sitek pa je predvsem glasbeni producent in slikar), v septembru ob pomoči številnih njujorških glasbenikov izdala tretjo težko pričakovano plato. Objavljenih je tudi nekaj datumov za koncerte v Severni Ameriki, tako da ostaja upanje, da se tour podaljša na to stran oceana, za kar se se-ve-da zapelje tudi v München ali Milano!

Jeseni pa pravtako pride ven novi album kalifornijskih indie rockerjev Cold war kids, katerega izid bodo pospremili z obširno svetovno turnejo. Najbližje nam bodo na Dunaju 17. novembra. Upam, da bo Loyalty to loyalty solidno nasledil njihov prvenec Robbers & cowards, ki je postregel s par res vrhunskimi skladbami.

Jah, izgleda da bo jesen zavidljivo koncertno obarvana. Na žalost nam bo večina stvari ponovno najbližje na Dunaju, kamor se bomo peljali še vsaj na I’m from Barcelona in Calexico & Lambchop/Built to spill & Curt Kirkwood, pred tem pa sta v Gradcu še koncerta Däleka in Portugal. The man in v Zagrebu Low. K sreči izgleda zaenkrat tudi Metelkova kar obetavno s koncerti Qui, Caspian in seveda Animal collective! Ja - vredu bo.

Vira: pitchfork,  TLOBF

Slika: prefixmag

 

Eden najbolj kul kitaristov ameriške skupine The Strokes, Albert Hammond, jr., je izdal svoj drugi solo album. Prvi, Yours to keep, je bil neke vrste B-sides collection Strokes, vsaj po njegovih besedah, ker je vseboval komade, ki naj ne bi bili sprejeti s strani benda. Jaz se strinjam z ostalimi člani, da pesmi niso spadale na kak njihov album, pa ne ker bi bile preslabe, enostavno so drugačne od njihovega materiala. Najlažje bi jih, pa ne vem zakaj, opisal z naslovom uvodnega komada: Cartoon music for superheros.

No, drugi, Como te Llama?, je definitivno še korak naprej, pa čeprav se mu še nisem preveč posvetil. Vmes je slišati celo nekaj Dylanastega folkanja in ogromno nevmesnih glasnih kitarskih vložkov. Kul, v glavnem. Malce me je edino razočaral v intervijuju za TLOBF, pa nič zato:

“Q: What are your thoughts on the decrease in sales of physical records (CDs / vinyl etc), and the problems being faced by some record labels? Do you think D.I.Y. is going to be the way to go in the future? Would you, with your solo stuff, or with The Strokes, ever consider “doing a Radiohead” and releasing your music for free on the internet? A: Can’t wrap my head around how I would begin to write down all my thoughts on this question. One day I’ll let you know. “

Druga najbolj šokantna stvar danes pa je bila tole:

Nov animiran celovečerec Pixarja WALL-E je po 8071 klikih na imdbju na 6. mestu najboljših filmov vseh časov. Vem, da tega mesta ne bo obdržal, ampak kljub temu, da sem imel res visoka pričakovanja od njega, je to WOW! Hell of a ride, surely!

Vir: TLOBF

Sliki: pitchfork, imdb

 

1. “Bands we like in New York, that we’ve played with, are Suckers, Dirty projectors, MGMT, Lights… we haven’t played with them in a little wild. / We played with Grizly bear.“

2. “I think everybody got bored with the whole… Strokes-kind-of sound. Now I think all the music is very vocal oriented. / We always wanted to make super vocal music and seems like a lot of people had a similar idea. And we got excited about singing again, and not singing through a … you know… an amplifier, like, a trebly amplifier and playing disco beats.”

To med drugim povedo člani all-american eksperimentalnega psihadeličnega rock kvarteta Yeasayer, ki so v zadnjem času konstantno predmet dobrih kritik throughout the web, v intervijuju za NOISE.TV. Call me pitchfucked, but I agree. Ne da bi za trenutek želel aplicirati, da me bendi kot so The Strokes, Franz Ferdinand ali Interpol ne navdušujejo več ali da sem se jih prenaposlušal, ampak omenjeni trije danes definitivno ne vozijo alternativne indie rock scene. Podobno kot je ne vozi Stephen Malkmus ali Morrissey ali Ian Curtis.

Zdi se mi, da se splošna populacija zaveda, da je rokenrol v zadnjih petih letih prevzel del mainstreama, kot ga je nazadnje v začetku devetdesetih s Seatleskim grunge gibanjem. Rokenrol je bil v začetku novega tisočletja the next big thing, bil je in, bil je kul. Večina ljudi je seveda zmotno prepričanih, da je vse skupaj plod Angležev, a kot vedno ponavadi, se je tudi tokrat začelo v Ameriki. Is this it in White blood cells sta dva ključna albuma, ki sta se na podlagi ogromnega ameriškega lo-fi undergrounda devetdesetih uspela prebiti na komercialne radijske in teve postaje. In kot vedno ponavadi, se je ta preboj zgodil v Evropi. Najbolj so jih zaštekali Britanci in na Otoku se je pojavilo morje bendov ala The Libertines, ki so kar naenkrat dobili ogromno medijske pozornosti.

Ob poplavi garažnega zvoka se je tam okoli dvatisočtretjega pojavila naslednja kul stvar. Kot je po norih sedemdesetih s punkom sledil hladen tuš z depresivnim post-punkom, so tokrat podobno na račun uživaškega in fuck everything lifestylea vzklile skupine s počasnejšimi ritmi in temačnejšimi vsebinami. Turn on the bright lights njujorških Interpol je naslednji mejnik, ki je poskrbel, da so se čez leto ali dve na drugi strani Atlantika popularizirali zvoki Bloc party ali Editors, hkrati pa so s čistejšo produkcijo pomembno vplivali na hype Franz Ferdinand in kasneje The Killers. Sočasno so vse večji del indie rokerjev privabljali country-rock bendi z The National na čelu, ki so združevali catchy interpolovske ritme s Silver jewsovskim post-americana konceptom. In ravno ti izvajalci so, ob celotni kanadski indie rnr/post rock sceni s Spencerjem Krugom (Wolf parade, Sunset rubdown) in Toronto-based Arts&crafts bendi (Broken social scene, Metric, …), pa ob ostankih legendarne Elephant 6 založbe (of Montreal, The Apples in the stereo), v največji meri krivi za to, kar danes vozi sceno.

Yeasayer so z mešanico orientalskih melodij in ameriškega eksperimentalnega folka na prvencu All hour cymbals nedvomno izdali enega najboljših in najzanimivejših albumov zadnjega časa, kar jih postavlja ob bok že uveljavljenim Grizly bear, Animal collective ali Wolf parade. In čeprav ti bendi najverjetneje nikoli ne bodo komercialni hiti, so tisti, ki si danes pridobivajo kulten status in najbolje definirajo trenutno razvijajočo se alternativno indie rock glasbo, kot so to daljnega 2001. počeli The Strokes.

Na spodnjem videu je performans komada 2080, ki je hkrati prvi singl iz omenjenega albuma, priporočam pa tudi ogled nastopa na enem od delov Don’t look down.

Slika: sendmedeadflowers

 

Švedska indie založba Labrador, ki je med drugimi dom Suburban kids with biblical names in Radio dept., je izdala free-to-download kompilacijo Labrador summer sampler 2008, na kateri najdemo 30 pesmi, ki bi se naj prijetno skladale s sončnimi dnevi in chilloutu ob prijetno hladnem morju. Sam sem sicer najbolj navdušen nad švedskim twee popom in sorodnim post-Cardigans melodičnim rokenrolom, v tej zbirki pa poleg tega najdemo tudi nekaj trših in manj cherry-oh komadov, ki so nedvomno vredni poskusa poslušanja. Ker se je založbi sesul server, so v pravem indie spirit prosili vse zainteresirane, naj si kompilacijo poiščejo kar preko torrent servisa na Piratebayu.

“Our server broke down, so please download the summer sampler from PirateBay instead. http://thepiratebay.org/tor/4257645/LabradorSummerSampler

Sorry about the problem.

Have a good summer! /Labrador”

Way to go, fellas!

Vir & slika: The line of best fit

 

Eden najizvirnejših, najinovativnejših in najbol kul artistov 90ih in novega tisočletja, nadžanrski boy-genious Beck bo 7. julija izdal svoj osmi celovečerec, naslovljen Modern guilt. Po eksperimentalnemu post-folk Mellow gold, ultimativnemu megažanrskem miksu 90ih Odelay, bossanovastemu Mutations, hiphopovskemu Midnight volutres, akustično obarvanemu Sea change in upbeatovskemu Guero, izgleda, da bo Beck tokrat izpopolnil mešanje glasbenih stilov, ki je bilo prisotno že na predlanskem The Information, kjer je za izhodišče izbral manj veselo chillout doin not’n drinkin’ beer tematiko. Na njegovi hudo spimpani uradni strani ali na myspaceu lahko poslušate prvi singl Chemtrails, kjer slišimo zanimivo dreamy TV-on-the-radiovsko produkcijo, preko katere se Beck ponovno poda v neraziskano. Karkoli manj seveda sploh ni za pričakovati!

edit: Na iLike sta še dva nova ZAKON komada: link.

Vir: beck.com

Slika: mypoproks

 

Vsi, ki podobno težko kot jaz pričakujete povratek formerly New Zealand’s fourth most popular guitar-based digi-bongo acapella-rap-funk-comedy folk dua Flight of the conchords na TV z drugo sezono istoimenske nanizanke, boste razočarani ob novici, da bi se naj le-ta začela vrteti šele v začetku prihodnjega leta.

Bret McKenzie in Jemaine Clement sta pred desetimi leti ustanovila comedy band Flight of the conchords in skozi leta pridobila kulten status humorističnih glasbenikov. Dvatisočpetega sta dobila na radiu BBC igrano oddajo, seveda naslovljeno Flight of the conchords, kjer sta s precejšnjo mero improvizacije predstavljala rock duo v Londonu, ki želi prodreti na sceno. Zaradi izjemnega odziva so ju pri HBO povabili, da ustvarita še igrano TV-serijo, s podobno tematiko. Tako v nanizanki igrata novozelandski duo, ki je pravkar prispel v New York in se želi uveljaviti navkljub kratkemu programu in precejšnji nesposobnosti nastopanja. V obeh šovih ju spremlja menedžer Rhys Darby in vsakič po en resnično devoted fan.

Izdala sta dva albuma, The Distant future in Flight of the conchords; na slednjem je 14 pesmi iz prve sezone nanizanke. Res, priporočam v poslušanje vsem fanom, ker se nasmejiš dvakratno: je noro zabavno samo po sebi, hkrati pa te spomni na najboljše trenutke serije.

 

Okej, okej. Najprej se udobno namestite v vašo najbolj comsy pozo, prižgite cigareto in zaprite oči. Sedaj si predstavljajte Toma Waitsa - bolje, njegov neizmerni talent, ki ga ubsedi in uglasbi v svojih komadih. Njegovo gostilniško pojavo zamenjajte z vašim najljubšim trenutkom s Scarlett Johansson v Lost in translation, s tem se podobno transformira Waitsovo kričoče momlanje v bittersweetness Johanssove. Temu v ozadje dodajte kreativno fenomenalnost Davida Siteka iz TV on the Radio, Nicka Zinnerja iz Yeah yeah yeahs in Seana Antanaitisa iz Celebration. Ne, ne, ni še fertik. Tu in tam se oglaša še čarobni vokal Davida Bowieja, itak, zakaj pa ne.

Album Scarlett Johansson Anywhere I lay my head je tribute Tomu Waitsu. Deset njegov izvirnih komadov - Town with no cheer, Falling down, I don’t want to grow up, Anywhere I lay my head, Fannin’ street, Green grass, I wish I was in New Orleans, No one knows I’m gone, Who are you? in Fawn - je prirejenih v eno najbolj originalnih in bizarno poslušljivih dreampopovsko post-shoegazerskih stvaritev, ki so dosegle mojo uho, dodan pa je še avtorski Song for Jo. Posnetkom je Waits menda dal thumbs up, kar nenazadnje samo po sebi o njih precej pove. Na Pitchforku se je pred izidom v povezavi s tem projektom omenjala mistična besedna zveza album of the year, kar je sklepam da povzročilo visoka pričakovanja, ki so vsaj zame popolnoma upravičena. Uradni izid je 20. maja, z malo researcha pa lahko poiščete na spletu leak. Po Charlotte Gainsbourg je tako Scarlett, ki je v preteklosti sodelovala pri projektu Unexpected dreams: Songs from the stars, pojavila pa se je tudi na odru ob The Jesus and Mary chain za Just like honey, še eno čudovito dekle iz filmskega sveta z dobrim albumom. Formidable!

Video za Falling down:

 

Za dobro jutro opoldne me je razveselila novica, da najbolj kul bend iz najbolj kul združenja bendov - Arts&crafts, that is - v juliju izdaja nov album iz serije Presents. Po tem, ko je v jeseni izšel fantastičen Spirit if… Kevina Drewa, je tokrat na vrsti Brendan Canning.

Serija Broken social scene presents: je skupek solo albumov članov kanadske supergrupe Broken social scene, a ni za pričakovati, da bi v tem kontekstu izdajalo vseh 21 muzičarjev. BSS je kolaboracija neverjetnih glasbenih talentov iz Toronta, ki se prepletajo še v številnih drugih skupinah, sodelujejo pri snemanjih albumov in pri live performansih. Ustanovitvena člana banda sta Drew, ki je pred tem kickal ass v ambientalni K.C. Accidental, in Canning, prej z By devine right in hHead, ki sta bili pravtako vmesni postaji Feist. Ostali člani, med katerimi so tudi Emily Haines in James Shaw iz Metric, Charles Spearin, Julie Penner in Ohad Benchetrit iz Do make say think, Evan Cranley, Amy Millan in Torquil Campbell iz Stars, Andrew Whiteman iz Apostle of hustle, Jason Collett, k-os, Charles Spearin iz Valley of giants in že omenjena Leslie Feist, le v manjši meri sodelujejo pri samem pisanju pesmi, glavna protagonista sta seveda Drew in Canning.

Something for all of us…, ki je bil v nastajanju vse od leta 2005, ker je Canning med tem poleg natrpanega urnika z BSS sodeloval še pri številnih glasbenih projektih in pisanju filmske glasbe za The tracey fragments in Half Nelson, izide 22. julija. Poleg številnih od že omenjenih glasbenikov so se na novem albumu Canningu pridružili še Kevin Hearn iz Barenaked ladies, Liz Powell iz Land of Talk in Liam O’Neil iz The Stills, tako da si lahko ponovno obetamo fenomenalno zvočno predstavo. Podobno kot so nas lani poleti rajcali s Tbtf, ki je kasneje izšel na Spirit if…, so dali tokrat kanadčani na pokušino Hit the wall, ki ga brezplačno poslušajte tu.

This, I can’t wait!