Noč na zemlji

Ob poslušanju novega albuma Meredith Godreau a.k.a. Gregory and the Hawk, In your dreams, ki zveni precej solidno - iz pesmi v pesem lepše, pravzaprav - sem ravnokar prebral, da bodo eden mojih najljubših garažnih rock bandov Be your own pet no more! Nashville originals so nedolgo po izidu Get awkward, na katerega se sicer nisem tako navezal kot na self-titled prvenec, naznanili, da so v stanju razhajanja (in ne zamaknjenosti!), ter da se po odigrani kratki UK turneji zavedno poslavljajo kot skupina.

“To all of our fans, we are sad to bring you the news that our upcoming shows in the UK are going to be our last as a band. We thank you for all your love and support these past few years. It’s been a blast, but the time has come for the four of us to go our separate ways.”

Bitches leave :.

Vir: pitchfork

Slika: timeout

 

V avtih staršev ni cdplayerja, kar me vedno znova prisili, da si pečem kasete. Na srečo imam hifi povezan z računalnikom, tako mi vsaj cdjev ni treba snemati vsakič znova, ampak vseeno je precejšnja katastrofa (ko so vse že 10× presnete, poslušaš ene 3 layerje komadov hkrati). Seveda dobi tistih razpoložnjivih 60 ali 90min na ta način v obdobju terabajtnih diskov in unlimited downloadanja popolnoma nov pomen in z vsako sveže posneto kaseto pride kup težkih odločitev, žrtvovanj in kompromisov (če dam gor 2 komada od Pavement, potem morata biti tut od Pixies dva etc.). Nimam pojma koliko kaset sem posnel v tem letu in pol, ampak gotovo preko 20. In sedaj objavljam spodaj the ultimate 90min mix-tape za v avto:

Doves - M62 song

Broken social scene - 7/4 (Shoreline)

Belle and Sebastian - Expectations

Elliott Smith - Angeles

The Shins - New slang

Sufjan Stevens - Sister

Kings of Leon - Knocked up

Clap your hands say yeah! - Five easy pieces

Arctic monkeys - 505

The Sounds - Song with a mission

Modest mouse - Fire it up

Franz Ferdinand - Eleanor put your boots back on

Peter, Bjorn & John - Young folks

The good, the bad & the queen - Herculean

PJ Harvey - You said something

Psycho-path - Crisp night air

Pavement - Box elder

Pixies - Wave of mutilation

Sonic youth - Peace attack

The Dismemberment plan - The other side

The Rakes - Binary love

She wants revenge - Us

!!! - Infinifold

Runtime: 1:36:54.

 

Od petnajsetega tega meseca je na glasbenem megaportalu Last.fm na voljo nov album prekmurske zasedbe Psycho-path, The ass-soul of Psycho-path, ki bo uradno izšel 3. marca.

Sicer bom moral album še orng preposlušati, preden si bom lahko izdelal konkretno menje, ampak zdi se mi, da so mi komadi vsakič bolj všeč in da se vse bolj oblikujejo v neko prijetno celoto. Očitno je, da so se odločili podati v popolnoma novo smer, kar je bilo po svoje pričakovano. Désinvoltura je bil sam zase presežek in tempa ni bilo mogoče nadaljevati. To je tematsko in produkcijsko eden najboljših albumov v svojem žanru, pa tu se seveda ne omejujem na meje države, ker so le-te psychoti presegli že long before.

Bolj natančno je bilo to 97ega z izidom prvenca Jiu Jitsu, na katerem so definirali svoj sound - straighforward kitarski riff preko katerega kriči bizarna pripoved vokala. Jiu Jitsu je podoben šus kot prej omenjeni Désinvoltura, le da se z Dehydrated, Chug-a-lug in Replay of a summer night sliši precej bolj 90s. Vseeno mislim, da so najbolj pomemben del albuma komadi, ki vlečejo vzporednice s kalifornijskim stoner rockom - na prvem mestu seveda United fuckers, pa tudi Breather on the phone, Uniform, White knucless, I remember in Ow, Eddy. Na albumu ostaneta še outro instrumental Big tuna ter genialen Sex doll, kjer so po svoje nakazali, kam bo šel eksperiment z naslednjim albumom. Uspelo jim je torej pobrati najboljše trenutke žanrsko raznolikih bendov ala Kyuss, The Dismemberment plan in Sonic youth in jih zdužiti na način, da se slišijo sveže.

Nadaljevali so z autoEROTIC, albumom, ki je po svoje morda najbolj avtorski. Na njem ni zaznati kakršnih koli eksplicitnih vplivov določenih bandov - uvodno Machina del dempo bi lahko uvrstili na Jiu jitsu, komadi Irrigation field, The bonding experience, Male skin, Lagoja deca/Snotty brats in Syncronicity, ki so nekakšno jedro albuma, pa zvenijo precej samosvoje. Zraven bi lahko vključil še No-fi, ki je najbolj izstopila iz albuma in je ena redkih, ki jo še danes izvajajo v živo. Meni daleč najljubši trenutki ne le tega albuma, pač pa celotne diskografije Psycho-path, se odvijejo skozi tri minimalistične presežke po imenu Eating worms, In the song ter seveda Recognition. Tu so enostavno čarobni. Zaključni Fiasco champ ter epski Red… sophisticated sta precej eksperimentalni zadevščini, ki spet nekako nakažeta, kaj zna slediti.

Terminal je bil spisan kot spremljava istoimenski plesni predstavi, kar je seveda svojevrsten podvig za rock grupo. Čeprav se v Unputdownable ali v Time over - time out sliši, da je to isti band, ki je izdal Jiu Jitsu in autoEROTIC, bi lahko ta projekt, če bi želeli, izdali pod katerim drugim imenom, pa jim najbrž ne bi nihče preveč zameril. S tem seveda ne mislim nič slabega - album je preprosto drugačen. Priznati moram, da mi ne paše vedno. Moram biti precej pri volji, da ga enqueuejam v winamp, ker je precej težak za poslušati, podobno kot zgodnji Blonde redhead ali tiste bolj eksperimentalne stvari Sonic Youthov ter Girls against boys. Po drugi strani pa, kadar sem pri volji, je to morda ena najboljših stvari, ki jih lahko dobiš. Samo Fun, Ueberhand in Despite this we still control the sky so komadi, ki te prilepijo na stol in zaradi katerih ti nekaj časa ni točno jasno, kaj se dogaja. Temu pa dodaš še Air rager, ki ti ga je po možnosti dano slišati še v živo… ja, v glavnem precej noro.

In tako nekako pridem nazaj na začetek, k albumu Désinvoltura, ki je izšel dvatisoččetrtega. Skozi Kemper boyd, Though cookie in Lynch (the) girl se začne neverjetno konceptualno usklajeni skupek, ki se z Weapon of opportunity nekoliko umiri, nadaljuje s Homegrown queen in Mental body, ponovno zadiha v meni ljubem Crisp night air in te preko The greatest exploit priravi na finiš brez primere - Sonny, Gut level in The hell outta dodge. Na albumu nekoliko počrpajo iz post-hardcorea 90ih, opazi se tudi prispevek modernega queensofthestoneageovskega stonerja, v glavnem pa Psycho-path do konca in do popolnosti razvijejo svoj stil in svojo formulo.

Zatorej od novega albuma, kot sem omenil, nisem pričakoval, da bi bil neko nadaljevanje vsega tega. Nekaj sprememb v zasedbi je gotovo delo dobro in je zaslužno za dotok svežih idej. O The ass-soul of Psycho-path ne bom govoril, ker še enostavno ne vem. Po tem, kar sem slišal, bi rekel, da ni tako oster, kot prejšnji, da ima nekaj zares dobrih momentov (kot takrat, ko te Melée vpraša, če tvoja duša tehta več kot 21 gramov; pa epski Bekkognition, pa vokal v New blood, …) in da sem, ne vem točno zakaj, opazil nekaj koketiranja z Yo la tengo.

All in all; to je na kratko moje mnenje o bandu. Izid albuma je torej tretjega marca, najbolj preprosto (beri: poceni) pa je, da si naročite album kar preko njihove založbe. Klik.

 

Moj pogled na albume, ki so na Pitchforku ocenjeni s čisto desetko; part one.

. Sonic Youth - Daydream nation Kritik na Pitchforku začne review s stavkom “I don’t expect to hear too many complaints about the rating above“. Album Daydream nation je postal kult, nekakšna DIY biblija, če hočete, in je skupaj s Surfer rosa Pixiesov in Bug Dinosaur jr. leto ‘88 označil kot vrhunec desetletja ameriškega undergrounda, komad Teenage riot pa je danes no.1 indie himna. In čeprav v bogati in raznoliki diskografiji Sonic Youth najdemo še presežke kot so Sister, Dirty in Evol, ob poslušanju Daydream nationa vedno znova začutiš, da gre za nekaj res bizarno predobrega.

. Neutral milk hotel - In an aeroplane over the sea Zadnje čase eden mojih najljubših albumov. Neutral milk hotel je projekt Jeffa Manguma in je morda najuspešnejši produkt kolektiva Elephant 6, (če izvzamemo nedavne albume of Montreal izdane pri drugih založbah). Mangumov iskren vokal, distorzirane akustične kitare in malenkostni dodatki godal dekonstruirajo ameriško folk izročilo in edinstveno zaobsežejo zgodbo, ki naj bi bila avtorjeva refleksija knjge The diaries of a young girl Anne Frank, v konceptualno celoto. Genialno!

. Pavement - Slanted & enchanted in Crooked rain, crooked rain Ko gre za Pavement, sem popolnoma neodločen, kateri album mi je najljubši. Na vseh petih so določeni trenutki, ki jim ni primere (kot tisti out-of-tune solo po prvem refrenu pri Stereo, ali pa prvi verz tretje kitice Ann don’t cry, ali pa cel Box Elder, for that matter ^^). Zato ne bom rekel, da sta omenjena albuma upravičeno ocenjena z 10, ker bi morali biti potemtakem tudi ostali trije (ki so ocenjeni z le 8.6, 9.2 in 9.3). Ampak dobro; Pavement je eden redkih bandov iz 90ih, ki nikoli ni podpisal pogodbe s katero večjih založb, pa je vseeno doživel svetovno prepoznavnost. Pisec pesmi, pevec in kitarist Stephen Malkmus (my hero, lol) je po razpadu benda leta 1999 posnel 5 solo albumov, ki so sicer dobri, ampak drugačni. Kaj točno je tisto, kar je napravilo Pavement tako posebne ne vem. Mogoče lahkotnost zvoka, ki je vedno znova prekinjena s surovim sparkling noiseom kitare, mogoče Malkmusovi nevmesni vzkliki, mogoče njegova besedila. Vem le, da je na svetu malo stvari, ki zvenijo bolj življenjsko, pa jih vseeno tako rad slišim.

. The Clash - London calling To je seveda popolnoma pričakovano. Ta zmes punka, reaggeja in new wavea je najpomembnejši izdelek Strummerja in Jonesa in je začetek konca prvega vala angleške punk revolucije. The Clash so bili mnogo več kot le punk band, njihov eklekticizem pa je ena od osnov za razvoj britanske alternativne post-punk scene osemdesetih.